Cilj kraljeve etape dirke Po Sloveniji na Sveti gori posvečamo Edvardu Rusjanu

datum: 31.05.2021

kategorija: V središču

Edvarda Rusjana poznamo večinoma kot pionirja slovenskega in tudi evropskega letalstva, ki je z bratom Jožetom snoval, gradil in letel z »letalskimi stroji« lastne izdelave. Vse to se je dogajalo v Gorici med leti 1908 in 1911, ko se je januarja 1911, komaj 24-letni Edvard Rusjan smrtno ponesrečil med preizkusnim poletom v Beogradu.

Nekoliko manj pa je v širši javnosti znano, da je bil Edvard Rusjan tudi odličen športnik, najprej Sokolaš, nato pa kolesar. V letih pred 1. svetovno vojno smo imeli Slovenci v Gorici dve močni kolesarski društvi: Kolesarsko društvo Gorica, ustanovljeno leta 1895, in Kolesarsko društvo Danica, ustanovljeno leta 1912. Edvard Rusjan, njegov oče Franc in brat Jože, so bili aktivni člani kluba Gorica. Medtem ko sta se oče Franc in brat Jože v glavnem udeleževala društvenih kolesarskih izletov, se je Edvard posvetil tudi tekmovalnemu kolesarstvu. Ker sta bila z bratom vešča v mehanski stroki, sta menda sama izdelala kolo, s katerim se je Edvard udeleževal raznih tekmovanj in odnesel marsikatero lovoriko.

O raznih dirkah, ki se jih je udeleževal Edvard Rusjan, se žal ni ohranilo veliko podatkov. Iz fotografij Edvarda Rusjana in iz kolajn, ki jih je osvojil, pa je razvidno, da je bilo uspešnih kolesarskih nastopov kar veliko. Najbolj znana je bila cestna dirka, ki jo je društvo Gorica priredilo dne 23. 6. 1905. S to dirko je goriško društvo želelo slavnostno proslaviti svojo 10-letnico obstoja. Goriški časopis Soča je priobčil članek o tej dirki. Poročevalec je zapisal, da je bila v popoldanskih urah najprej kolesarska dirka od Sela pri Ajdovščini do Tivolija v Rožni dolini. Udeležba na dirki, ki je merila 16 kilometrov, je bila zelo številna. Zmagal je mladi Ninus Ivančič, sin notarja in poslanca Josipa Ivančiča iz Gorice, drugi pa je na cilj privozil Edvard Rusjan, kasnejši graditelj in pilot letal. Ivančič je 16 kilometrov dolgo progo prevozil v 24 minutah in 58 sekundah, kar je bilo za tiste čase zelo dobro, če upoštevamo, da so bila kolesa mnogo težja od današnjih, ceste pa so bile makadamske. Po dirki je velika množica gostov odkorakala za godbo v »Hilmteich«, kjer se je razvila živahna ljudska veselica (tega lepega kraja z umetnim jezerom žal danes ni več; pobrala ga je 1. svetovna vojna in ga niso nikoli več obnovili. Umetno jezerce je bilo v dolinici, skozi katero teče potok Liskur). Časopis nadalje piše, da je na slavnosti pelo pevsko in glasbeno društvo iz Gorice, sledil je ples, zvečer pa je bil še ognjemet. Tako se je npr. bomba v zraku raztreščila in daleč naokrog raznesla na tisoče barvnih lističev z napisom »Zdravo 1895–1905«.

Edvard Rusjan je bil tudi odbornik društva Gorica. Časopis Soča z dne 21. 2. 1907 prinaša tudi kratko vestičko, v kateri so objavljeni podatki z občnega zbora društva, ki je zasedal 16. 2. v Gorici. Šlo je za volilni občni zbor, na katerem so bili izvoljeni: Rudolf Drufovka (predsednik), Ignacij Jarc (podpredsednik), Rudolf Vončina (tajnik), Anton Mozetič (namestnik), Elija Čuk (blagajnik), Alojzij Drašček (namestnik), Ivan Kravos (rednik) in Edvard Rusjan (podrednik).

Goriški pionir letalstva se je tudi preizkusil v kolesarskih dirkah na dirkališčih. Malokdo namreč ve, da je pred prvo svetovno vojno Gorica razpolagala z dirkališčem, ki so ga uporabljali za kolesarska tekmovanja, pa tudi za druge športne in rekreacijske prireditve. Dirkališče je imelo betonsko stezo s privzdignjenimi krivinami in se je nahajalo tik za južno goriško železniško postajo. Steza je skupaj merila 333 metrov. Po 1. svetovni vojni so nove oblasti dale porušiti goriški Velodrom. 

Zelo znana je bila kolesarska prireditev, ki jo je društvo Gorica priredilo v nedeljo, 12. 7. 1908. Vidno vlogo na tem tekmovanju je opravil tudi Edvard Rusjan. Tistega dne se je na Velodromu zbralo kar 6000 gledalcev. Iz Trsta je z vlakom prispelo kakih 40 tekmovalcev in več kot 1000 gledalcev. Na vrsti je bilo več dirk. V dirki za pokal društva Gorica je bil prvi Jožef Makarovič iz Solkana, drugi pa je bil Edvard Rusjan. V naslednjih dveh dirkah pa je slavil bodoči pilot. Najprej je v hitrem šprintu premagal vse nasprotnike, nato je slavil še na glavni dirki, ki je predvidevala vožnjo desetih krogov dirkališča. S časom 6'17'' je za las na ciljni črti Rusjan premagal Makaroviča in Josipa Modrijana iz Trsta. Vsi zmagovalci so prejeli kolajne (takrat so jim pravili svetinje), slavnostne trakove in praktična darila. Dobitniki kolajn so po končani dirki odkolesarili še častni krog.

Kolesarstvo je bratoma Rusjan pomagalo tudi pri tehničnem preskoku pri gradnji letal. V letih 1909 in 1910 sta brata za vseh svojih sedem goriških letal uporabila šibak motor Anzani s 25 KM, kar ni doprineslo željenih uspehov. Do spremembe je prišlo poleti 1910 na kolesarski dirki v Gorici. Šlo je za dirko državnega značaja, ki so se je udeležili kolesarji iz celotne Avstro-Ogrske. Med njimi je bil tudi Edvard Rusjan. Na dirki sta brata Rusjan spoznala Mihajla Merćepa, bogatega trgovca iz Zagreba, ki je bil sponzor kolesarskih ekip in se je tudi navduševal nad letalskimi poizkusi. Ko je Merćep izvedel za letalske namere Rusjanov in njihovih denarnih težav, ju je brez oklevanja povabil v Zagreb, kjer jima je zagotovil vse potrebno za izdelavo novega letala. V pičlih treh mesecih je nastalo letalo Merćep-Rusjan, ki je odlično prestalo vse preizkuse. Žal se je 9. 1. 1911 s tem letalom med prikazom letenja Edvard Rusjan smrtno ponesrečil v Beogradu. Premočan veter je zlomil krilo letala, ki se je zrušilo na breg Save pod trdnjavo Kalemegdan. S tem je bilo konec letalske pravljice bratov Rusjan, pionirjev letalstva.

 

Zapisal: Vili Prinčič

 

Prav Edvardovi kolesarski podvigi so nam bili v navdih, da cilj  4. etape dirke Po Sloveniji posvetimo Edvardu Rusjanu.

Podžupan Simon Rosič, ki koordinira aktivnosti dirke Po Sloveniji na mestni občini, poudarja: »S tem da novogoriška mestna občina cilj kraljeve etape, ki bo na Sveti Gori, posveča Edvardu Rusjanu, etapi dajemo posebno noto in obenem osvetljujemo pomen tehnične in športne dediščine v našem prostoru. Ponosni smo na vse junake naših krajev.«

 

73  - Edvard je prejel veliko medalj  69 - Velodrom 12.7.1908

 

 

Brez naslova